Sporno delovanje mednarodnih finančnih institucij
Tako ni presenetljivo, da ljudje, ki pridejo iz zasebnih bank oz. univerz, kjer se ponavadi osredotočajo zgolj v en oz. omejen vidik ekonomske znanosti, propagirajo politike, ki so za večino prebivalsrva v razvijajočih se državah škodljive. Valute (pretvornik valut) na enem mestu. Zgoraj smo lahko brali, da se je pogojevanje IMF in Svetovne banke z leti razvijalo. Kljub temu da se je v nekaterih primerih omililo (npr. izdatki za zdravstvo), pa je v splošnem prišlo do povečanja števila pogojev, ki so postali tudi bolj specifični. Zgodnja sedemdeseta leta, ko so še potekale razprave o novem postbrettonwoodskem sistemu, so bila za IMF ključni moment, razlaga Zarlenga. Kaj bo imelo prednost: možnost korporativnih in drugih špekulantov, da brez opozorila premikajo velike količine kapitala zaradi obljub po zaslužkih skozi par odstotnih točk na deviznih trgih, ali sposobnost proizvajalcev, da izdelujejo izdelke, ki jih ljudje uporabljajo in potrebujejo? IMF je izbral prvo možnost, svoje operacije je podvrgel ideji, da je 'svobodni trg' bolj pomemben kot nadzor špekulacij. To naj bi po njegovem mnenju naredil brez podajanja dokazov, s katerimi bi argumentiral morebitne koristi za svetovno skupnost. Pogojevanje ponavadi vključuje varčevalne ukrepe, zmanjševanje plač, vladno deregulacijo, povečevanje korporativnih dobičkov in privatizacijo javne industrije. IMF je tako npr. vztrajal, da Brazilija med letoma 1982 in 1985 zmanjša javno porabo za vsega skupaj 75 %. John Perkins, nekdanji ekonomski hitmen, v svoji knjigi The Secret history of the American empire 227 ) opozarja, da Svetovna banka v bistvu ni svetovna, temveč v pretežni meri ameriška. Osem od njenih 24 direktorjev predstavlja bogate razvite države (Rusijo, ZDA, Kitajsko, Veliko Britanijo, Francijo, Nemčijo, Savdsko Arabijo in Japonsko), preostala direktorska mesta pa si deli 176 držav. Ameriška zakladnica naj bi bila 51 lastnik Svetovne banke. ZDA nadzirajo skoraj 17 % glasov v IMF in 16 % v Svetovni banki. Predsednika banke imenuje ameriški predsednik za dobo 5 let, potrdi pa ga svet guvernerjev. Instituciji se soočata z rastočo kritiko glede omogočanja poceni dobičkov mednarodnim zasebnim korporacijam ter velikim bankam na račun revnega domačega prebivalsrva. Eden njunih najvidnejših kritikov je omenjeni Joseph Stiglitz, dolgoletni glavni ekonomist pri Svetovni banki. 228.) Ta položaj je zasedal vse do leta 1999, ko je bil odpuščen, ker je javno kritiziral politiko globalizacije.