To cincanje se dogaja v obdobju, ko je za države, na ravni razvoja, primerljivi s Slovenijo, jasno, da si njihove višje gospodarske rasti ni možno zamisliti, ne da bi pri poslovanju sledile smerem, povezanim z novimi, praviloma močno informacijsko podprtimi tehnologijami. Da ob taki usmeritvi narašča prav povpraševanje po izkušenih strokovnjakih s področja IT, ki so računalniško temeljito izobraženi, je danes jasno vsakemu resnejšemu analitiku gospodarskih gibanj.
Poglejmo si nekaj dejstev. Industrijska doba ali družba, znana po šestih načelih (standardizacija, specializacija, sinhronizacija, koncentracija, maksimizacija in centralizacija), naj bi se v razvitih državah sveta že leta 1975 umaknila informacijski družbi. Ekonomisti, nagnjeni k vrednotenju vsakega pojava, pravimo, da neka država preide iz industrijske v informacijsko družbo (in s tem tudi civilizacijo), ko v njenem kosmatem domačem proizvodu delež storitvenih dejavnosti (torej dejavnosti iz terciarnega, kvartalnega in kvintalnega sektorja) preseže 50 odstotkov.
Prehod v informacijsko družbo, v kateri kot temeljni proizvajalni dejavnik nastopa informacija v svojih številnih oblikah, denimo kot znanje, pa zahteva tudi prevrednotenje nemajhnega števila poklicev. In kaj se dogaja v naših podjetjih in drugih združbah? Položaj informatikov z ustreznim računalniškim in zdaj že tudi vse boljšim poslovnim znanjem – ta je posledica ustreznejših izobraževalnih vsebin– se le počasi spreminja. Nosilci starejših poklicev – finančniki, komercialisti, pravniki, računovodje in drugi tehnični strokovnjaki – jih namreč še vse prepogosto obravnavajo predvsem kot programerje, torej kot neke vrste voznike računalnikov, ki naj jim olajšajo delo. Pri tem pa sami niso vedno zelo prizadevni v soočanju z izzivi računalniško naravnanega okolja.